»Z izborom, pod katerim smo podpisane, smo želele izreči glasni hvala, ki pa zagotovo ne odtehta vseh vloženih naporov – pomeni zgolj opaženje, slišanje in, upamo, vzpodbudo.«
»Bolj smo vajene porazov kot priznanj, a porazi nas ne smejo narediti šibkejših ali omajati in utišati. Z vsakim porazom smo močnejše, bolj povezane, glasnejše (...), in če nam že dajejo oznako, da smo problematične, potem bodimo problematične do konca in se postavimo za sebe, za svoje kolegice, tovarišice, sestre, pa tudi druge, ne glede na njihovo spolno usmeritev, opredelitev, spol in tako dalje.«
»Vsepovsod drugod se bojijo spregovoriti o tem, da je ustvarjalnost sama po sebi politična, a če ustvarjaš nekaj novega, dregneš v obstoječe stvari in to nikoli ni nekaj, za kar bi najprej prejel rože, najprej priletijo kamni.«
»Za Teo Hvala lahko rečemo, da ima aktivizem v krvi. Z neverjetno lahkotnostjo se giblje med različnimi prostori in širi feministično misel tako v obliki strokovnih člankov kot tudi na predavanjih in razpravah, v katerih feminizem približa ljudem, ki jim teorija ni blizu ali pa jim je ta beseda neke vrste nepridipravka.«
»Bralca popelje globoko v to, kar je Deleuze poimenoval logika občutja, kjer izgubimo orientir naracije, ki bi nas vodila skozi dogodke tako, da bi jih lahko razumeli v vzročno-posledični sekvenci.«
»Dijana Matković je tako mojstrsko ubesedila svojo življenjsko pot in nastavila ogledalo slovenski družbi, šolskemu sistemu in nestrpnosti, da odločitev ni bila težka.«
»Toda prav lahko bi bil naslov tudi Zakaj pišem, saj obenem pokaže, da se lahko krivicam zoperstavimo s preseganjem in spajanjem identitet v razredno zavest in z ustvarjanjem širše, solidarne skupnosti.«
»Za roman tega trenutka, roman družbe poznega kapitalizma 21. stoletja, ki mu je Dijana Matković našla jezik – odkrit do bolečine, prežet z analitičnim dvomom in bojevit v svoji zahtevi po resnici.«
»Želim si, da bi ljudje imeli več spoštovanja do umetnosti. Verjamem, da umetnost lahko spremeni posameznika, da je boljše volje, vitalen in ga zanimajo določene stvari.«
»Nekatere ženske so bile res bolj iz aristokratskih družin, ampak večinoma so bile revne in brez denarja, bile so iz nižjega razreda, tudi same so se morale boriti za svojo svobodo. Živele so zelo revno.«
»Ne vem, vsaka zgodba je drugačna. Te ženske so bile res divje, niso se pustile 'udomačiti'. Zgodba o Darwinu se mi zdi zanimiva, zelo dolgo sta bila poročena.«
»Moja mama me je samo enkrat pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt. Bila je v domu upokojencev, bila je že zelo stara, tudi jaz nisem bil več prav mlad ... In v bistvu potem nisem vedel, kaj naj rečem. Bil je en sam trenutek, potem se je takoj zaprla. En sam trenutek, ki pa je šel v principu v prazno.«